Korona virus počitnice

Zopet se pozna, da je petek. Družinski člani so težko vstali. Sem jih morala kar poditi iz postelj. No, vseeno smo se sestavili v doglednem času, pojedli zajtrk, se zbrihtali in zapodili vsak k svojemu delu.

Za službo je bilo kar nekaj dela, vendar nič pretiranega. Otroci komaj čakajo soboto, da ne bo šolskih obveznosti. Za šolo sta imela oba manj dela, zato sta šla po kosilu k nam v pisarno, kjer smo s skupnimi močmi pospravili skladišče. Je šlo kar hitro, torej vsak par rok šteje, pa četudi so to otroške roke. Hči si že nekaj dni želi dostavo hrane na dom, pa sta za nagrado dobilo dostavljeno pico. Ko smo uredili skladišče, pojedli pico, sta odšla domov, v svoj mir, midva pa sva še ostala, da dokončamo vse pošiljke.

Morala sva tudi poslati neke dokaze za inšpekcijske službe, ker smo bili zopet pod nadzorom Tržne. Sem bila pošteno jezna, ker so nam kar po mailu poslali poziv za predložitev dokazov, postavljen rok pa je bil samo 3 dni. Ker je bil pred nami konec tedna, je to v bistvu pomenilo samo 2 dni. Ne razumem, kako lahko nekdo pričakuje, da človek izpusti vse svoje delo iz rok in poskrbi, da ne bo zamudil nečloveško postavljenih kratkih rokov. Ampak, saj ni bilo nič takega, papirje smo poslali, načeloma naj ne bi bilo nič narobe. Gre samo za princip, ki me iz leta v leto bolj jezi. Inšpekcijske službe igrajo neko šerifovsko vlogo in nadlegujejo tiste, ki želimo pošteno delati.

Ko sva se vrnila iz pisarne, sta bila otroka še sita od pice, zato nismo kuhali, pojedla sva še ˝left overs˝ od prejšnjih dni. Hitro smo se odpravili na večerni sprehod, ki pa je bil danes bolj zgoden. In hvaležna sem za to, da smo še uspeli delno ujeti svetli del dneva. Šli smo v našo bližnjo okolico, kar za Savo. Počasi se je večerilo, mi pa smo uživali v fascinantni igri barv, svetlobe, vode.  Hči je rekla, da je božansko. Ker je bilo tako prijetno, si je hči zamislila, da bi  jutri zjutraj opravila pozdrav soncu z meditacijo za Savo. Lani poleti je bila na prijetnem taboru v Goriških Brdih, kjer se je naučila te veščine. Ko se je vrnila s tabora, sva poleti kar nekajkrat odšli za Savo, kjer je vodila meditacijo. Sama meditirati ne znam, zato vodi ona. Med letom seveda za te zadeve ni bilo dovolj časa.

Večer je minil mirno, malo smo zabušavali vsak po svoje. Nastavila sem uro na pol devetih, da se bova ob devetih dobro opremljeni odpravili na jutranji pozdrav soncu.

Avtor: Nika Murko, marec 2020