Korona počitnice - umirjena družinska nedelja

Z Nejo, hčerko, sva se podali na jutranjo meditacijo za Savo – naredili sva pozdrav soncu, popili topel, iz termoske, sveže pripravljen čajček z medom (kupujem ga pri sosedu), pohrustali nekaj svežih piškotov in začeli dan nabiti z energijo in naravno svetlobo sončka, ki naju je med najinim uživanjem konkretno ogrel. Zjutraj je bilo še hladno, saj smo prestavili uro, potem pa se je počasi ogrelo. Vrnili sva se kar pozno, tako je bilo prijetno za Savo. Ko sva se vrnili, sta fanta še spala, zato sva bili tiho, kot miški, da ju ne bi zbudili. Ko sta se počasi skobacala iz postelje, sva pripravili nedeljski, zajtrk. Za nekatere je bil že čas kosila, vendar, če človek šele vstane bolj pozno, je tudi zajtrk bolj pozen. Pa nič zato, kot rečeno, pri nas so sobote in nedelje namenjene družinskemu miru, razen, če imamo kakšne načrte, kot npr. smučanje, kakšen planinski podvig…

Od danes naprej bom pisala kar z imeni družinskih članov, saj je pišem Korona virus že 15 dni in se mi zdi primerno, da nas spoznate tudi tako.

Po poznem zajtrku, smo se Neja, mož Primož in jaz odpravili na kolesarsko turico po bližnji okolici. Kolesarili smo po gozdnih poteh ob Savi, vse od Tacna pa do Gameljn. Bilo je res idilično, srečali smo zelo malo ljudi. Nekajkrat smo se ustavili ob kakšni lepi plažici ob Savi, nabirali naplavljene veje za ustvarjanje in vsake toliko popili tudi vodo.

Sin Martin je šel na Šmarno goro. Pozna nekaj poti, ki niso zelo obljudene. Od nekdaj na Šmarno goro najraje hodi sam in še to po bolj nepoznanih poteh. V tem času je to prednost, saj poti že pozna še iz časov pred Korona virusom.

Ko smo se zopet vsi zbrali doma, je mož spekel pečenko kar na žaru, midve z Nejo sva pripravili zelenjavne priloge, Martin, sin,  pa je olupil in pripravil krompir. Iz leta v leto smo  bolj uigran kuharski tim.

Zvečer smo brali knjige, in se ležerno pripravili na nov delovni teden. 

Dan je bil krasen, lepo smo ga preživeli, bolj umirjeno družinsko življenje nam zelo ustreza.

Avtor: Nika Murko, marec, 2020